Po nekaj dneh “postopanja” po lepih zalivih okoli juga Sitonije, sva z Zlato vendarle naredila malo daljši premik do tretjega kraka polotoka Halkidiki, do polotoka Atos, ki je v bistvu država v državi, ki ima svoje zakone in pravila, in kjer vladajo pravoslavni menihi številnih narodnosti. Na Atos je med drugim prepovedan vstop za ženske, pa ne samo za ljudi ženskega spola, temveč tudi za samice vseh živali. Tako piše v vodiču.

Še pred sončnim vzhodom sva zjutraj v brezvetrju izplula iz zaliva Sikias proti severu.

Na jutranjem obzorju pred premcem Skokice je kraljeval dvatisočak Atos, sveta gora.

Po nekaj urah plovbe sva se na severozahodnem koncu približala polotoku Atos.

Tone me je predvčerajšnjim med pogovorom opozoril, da se kopnemu ne smem približati na manj kot 500 m in da sta imela zato z Vesno pred časom pri Atosu težave z obalno stražo. V vodiču piše, da se plovilo, kjer je na krovu ženska, Atosu ne sme približati na manj kot miljo.

 

Skokica se je vsaj prvo uro držala Tonetovih navodil :).

 

 

Ob obali in po pobočjih hribov se na vsakih nekaj milj, ponekod tudi bolj na gosto, vrstijo mogočni samostani, večinoma zgrajeni na težje dostopnih skalah ali pa na visokih debelih zidovih.

 

 

Okrog dvajset večjih samostanov različnih rodov menihov je postavljenih po približno dvajset milj dolgem polotoku in v njih živi nekaj tisoč menihov.

Samostani so bili včasih samooskrbni, zdaj pa so modernizirali, med njimi so speljane ceste in svoje nasade menihi ponekod obdelujejo s kmetijskimi stroji podobno kot drugi poljedelci.

Po pobočjih hribov in gore Atos je videti tudi bivališča puščavnikov, menihov ki v veri živijo svoje skromno odmaknjeno življenje.

 

 

Nekateri samostani so videti kot manjša starodavna mesteca, drugi kot planinska naselja, tretji spominjajo na samostane v Tibetu, nekateri pa z modernejšimi stavbami spominjajo že na hotelska naselja.

 

Veliko jih s svojo velikostjo in nedostopnostjo naredi mogočen vtis, nekaj pa je vmes tudi manjših enostavnih samostanov, kot jih pogosto vidiš tudi drugje po svetu.

Med plovbo sem se poskušal držati predpisane oddaljenosti od obale, pa sem videl, da naju meniške oblasti pustijo na miru in da na morju ni videti nikogar, ki bi meril oddaljenost od kopnega, zato sem včasih zavil tudi bliže kateremu od samostanov ob obali. V zraku je bilo dosti vlage in zato vidljivost ni bila najboljša. Od blizu se bolje vidi in seveda so tudi fotografije bolj ostre od blizu :).

Zlata je nergala nad dejstvom, da je dostop na Atos ženskam prepovedan in sem jo med plovbo dražil s pripombami, da je to ena redkih oaz, kjer moški še kaj veljamo.

Obisk Atosa je turistom sicer dovoljen, a v zelo omejenem obsegu in je za to potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga dobijo le moški in predvsem moški pravoslavne veroizpovedi.

Po nekaj urah plovbe v brezvetrju se je pod goro Atos pojavil severovzhodnik, da sva mimo zadnjih samostanov lahko razvila jadra in za zadnjim rtom polna novih vtisov popoldne odjadrala nazaj proti Sitoniji.